DL: Mika Hočevar - Žetev je lahko tudi januarska

6.4.2024 | 10:30

Mika Hočevar v Knjižnici Mirana Jarca v pogovoru z Juretom Maroltom (Foto: I. Vidmar)

Novomeška rojakinja Mika Hočevar je v novomeški knjižnici predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Januarska žetev – Ustvarja pod mentorstvom Toneta Partljiča

Dolenjci se v zadnjem času težko pohvalimo s številnostjo novih knjižnih izdaj dolenjskih avtorjev na področju leposlovja, zato je izid vsake nove knjige dolenjskega avtorja praznik. Tak praznik je bil prejšnji četrtek v Knjižnici Mirana Jarca, kjer je svoj knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Januarska žetev, v pogovoru z Juretom Maroltom predstavila Mika Hočevar.

Mika Hočevar je danes Novomeščanka le še po rodu, saj že polovico življenja živi v Mariboru, kamor jo je zvabila ljubezen in kjer si je ustvarila družino. Vendar domačih krajev, predvsem Brezovice pri Stopičah, kjer je odraščala in kamor hodi na dva tedna obiskovat starše, ni pozabila. Tudi štajerščina, kot je bilo slišati v knjižnici, še ni dobila domovinske pravice v njeni govorici.

Mika je rojena januarja in od tod je na neki način knjiga tudi dobila naslov. V Januarski žetvi je osemnajst kratkih zgodb, od katerih sta dve resnični oziroma je like v njih dobila pri resničnih osebah, svojih znancih. Vse preostale zgodbe so izmišljene. Dogajajo se v znanih krajih v Sloveniji in ena v naši nekdanji širši domovini. Mika je začela pisati že v mladosti, večkrat je sodelovala na različnih literarnih natečajih, pisala je kolumne, njena zgodba Čudež srca je bila predvajana v oddaji Literarni nokturno na programu ARS Radia Slovenija. Zbirka kratkih zgodb Januarska žetev je izšla pri založbi Kulturni center Maribor.

Kot je povedala v pogovoru v knjižnici, se je prelom v njenem ustvarjanju zgodil, ko se je udeležila literarne delavnice s Tonetom Partljičem v projektu Živa beseda. »Tu so moje zgodbe dobile nekaj več, nekaj, česar prej niso imele. Ko sem mu prinesla v prebiranje prvi dve zgodbi, ni bil zadovoljen,« o srečanju s Tonetom Partljičem, ki je postal njen literarni mentor, pove Mika Hočevar.

A to je ni odvrnilo od pisanja. Njeni naslednji izdelki so pri njem doživeli že več odobravanja. Kmalu se je kratkih zgodb nabralo za knjigo. Ko se je obrnila na založbo, so ji rekli, da jih zanima roman, da kratkih zgodb in poezije nihče ne bere. Ko jim je prinesla rokopis, pa so se vseeno dogovorili za objavo.

Tone Partljič je Januarski žetvi prispeval spremno besedo, v kateri je med drugim zapisal: »Ta kratka proza je sveža in skoraj nepričakovano sodobna, celo aktualna in provokativna. Današnjo družbo in življenje avtorica obravnava kar na meji družbenega roba, njeni junaki so, ko dobro pregledamo, vendar morilci in samomorilci, alkoholiki, psihotiki in psihopati, zasvojenci z mamili, pedofili, vojak s ‘sindromom fronte’ iz balkanske vojne ipd. Vendar to ni tako imenovana črna kronika, ampak prava proza. In ne žurnalistika. Avtorica tudi ni ‘vsevedna preiskovalka’. Če bi uporabil legendarno Cankarjevo metaforo, lahko rečem, da Mika Hočevar potuje skozi ‘kamrice srca’ svojih junakov. Poskuša razumeti globlje plasti, nekatera dejanja se ji zdijo, da niso bila narejena po junakovi volji, ampak po volji usode, ki mu je bila vnaprej namenjena.«

Pisanje je predvsem Mikin konjiček, a ne edini. Drugi je fotografija, s katero se je začela ukvarjati med študijem. Vse njene fotografije, s katerimi je opremila knjigo, vključno z naslovnico, so črno-bele in jih je posnela na film.

Na Juretovo vprašanje, ali jo zanima tudi pisanje romana, je odgovorila, da ta že nastaja. Ob neki kratki zgodbi ji je Partljič rekel, da naj jo še enkrat prebere in potem razvleče. Dogaja se v Novem mestu.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

I. Vidmar