DL: Portret tedna - Jože Pavlin

4.10.2023 | 12:30

Jože Pavlin (Foto: R. N.)

V občini Dolenjske Toplice najbrž ni društva, ki mu ne bi z donacijo ali s sponzorstvom pomagal danes že upokojeni podjetnik Jože Pavlin. Kadar so se obrnili nanj, nikoli niso ostali praznih rok. Ima izjemen čut za sočloveka in vedno je podpiral domača društva, ki so si prizadevala bogatiti družbeno življenje v občini. »To imam v sebi. Zelo rad imam svoj kraj, in ko so me prosili za pomoč, sem preprosto rad dal,« odgovori Jože, ko ga povprašamo, od kod izvira ta njegova dobrota. Tudi zaradi tega in dosežkov na številnih drugih področjih je na slavnostni seji ob občinskem prazniku prejel grb Občine Dolenjske Toplice.

Priznanja ni pričakoval. Skromen kot je, je bil sprva proti temu, da ga predlagajo za prejemnika grba, a so ga nazadnje le prepričali. Ponosen je, da je prejel najvišje občinsko priznanje, čeprav o njem nikoli ni razmišljal. Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, je v domačem kraju poznan kot človek, ki je vedno pripravljen pomagati drugim, odlikujeta pa ga skromnost in pripadnost kraju. »Je preprost, s svojim delovanjem in podporo pa je segel na vsa področja življenja v občini,« so še dodali.

Starši so ga skromnosti naučili že v otroških letih. Živeli so v Soteski, kjer je tudi obiskoval prve štiri razrede osnovne šole, od petega razreda naprej pa je hodil v šolo v Dolenjskih Toplicah. Nato se je odločil, da se bo izučil za avtomehanika. Potem je študiral ob delu. Dokončal je srednjo strojno tehniško šolo in nato višjo ekonomsko šolo »VEKŠ« v Novem mestu. Prvo službo je dobil podjetju IMV, nekaj časa je delal v Novolesu in tudi v novomeški Obrtni zadrugi Hrast. Ko je šla ta v stečaj, je bil postavljen pred odločitvijo, kako naprej. »Ker sem kot komercialist v Obrtni zbornici Hrast navezal dobre stike z različnimi obrtniki, sem na začetku leta 1997 odprl svoje podjetje Pagras, ki sem ga vodil do upokojitve pred desetimi leti,« pove Jože, ki bo letos dopolnil okroglih 70 let.

Začetki so bili težki, a z odgovornim in vestnim delom je pridobil zaupanje strank in obrtnikov. Podjetje, ki ga zdaj vodi njegov sin Matjaž, bo letos praznovalo 25-letnico delovanja, na kar je zelo ponosen, saj so bile v preteklosti razmere v gradbeništvu zelo zahtevne. Kot dodaja, je za uspeh treba trdo delati.

Pred trinajstimi leti je na prigovarjanje Alojza Puhana stopil v lokalno politiko in bil dva mandata občinski svetnik. »Čeprav sem bil na Listi za enakomeren razvoj občine bolj na dnu, sem bil s preferenčnimi glasovi vseeno izvoljen za svetnika. To mi še danes veliko pomeni, jaz in tudi drugi svetniki naše liste pa smo se zavzemali za enakomeren razvoj občine,« poudarja.

Družina je imela pri njem vedno prvo mesto, njegova velika ljubezen pa je tudi nogomet. Še danes se spominja, kako so kot otroci brcali žogo po travnikih okrog Hudičevega turna v Soteski. Ko je delal v novomeškem IMV, ga je sodelavec povabil, da naj pride na trening nogometnega kluba Elan. Jože se je nekaj časa na treninge vozil s kolesom iz Soteske. Za novomeško moštvo, ki se je takrat dvakrat prebilo v prvo slovensko ligo, je uspešno igral vse do svojega 40. leta. Bil je eden izmed stebrov obrambe. Na to obdobje ima zelo lepe spomine. Tudi po športni upokojitvi je ostal povezan z nogometom; s svojo ekipo Pagras je večkrat osvojil rekreacijsko ligo.

Poleg nogometa je v roke rad vzel tudi teniški lopar in s prijatelji odigral kak dvoboj. Že od samega začetka podpira najemnike teniških igrišč v Dolenjskih Toplicah. A pred dvema letoma ga je ravno tam doletela najtežja preizkušnja v njegovem življenju. Med igro se je zaradi zastoja srca zgrudil, Tilen Goršič in Nino Primc pa sta mu s hitro pomočjo rešila življenje. Obema je iz srca hvaležen za pomoč. Zaveda se, da se je takrat še enkrat rodil.

Ta dogodek mu je spremenil način življenja. Dneve danes preživlja drugače, kot je bil prej navajen. A ob podpori žene Branke, ki – kot pravi – zanj zelo lepo skrbi, je vse lažje. Velikokrat se odpravita na kak krajši sprehod ali obiščeta prijatelje na teniških igriščih. »Včasih tam popijem tudi pivo, čeprav tega ne bi smel,« pove z nasmeškom na obrazu.

Jože je zelo rad tudi v družbi petih vnukov, ki mu z obiskom vedno polepšajo dan. Želi si, da bi bilo takšnih dni še veliko.

Članek je bil objavljen v julijski tiskani številki Dolenjskega lista

Rok Nose