DL: Stoletnica Antonija Ivanež - Še zaigra na orglice

2.2.2024 | 14:40

Stoletnica Tončka Ivanež se je razveselila šopka iz »svojega« podjetja Krka. (Foto: L. M.)

Slavljenka z družino: hčerko Jožico (na levi) in njenim možem Radivojem ter vnukoma Markom in Sanjo. Razveseljujeta jo že tudi pravnukinji Mila in Nika. (Foto: osebni arhiv)

S prijateljicama iz literarne sekcije Snovanja: Rezko Povše (na levi) in Terezijo Balaževič (na desni). (Foto: osebni arhiv)

Tončka še vedno rada zaigra na orglice. (Foto: L. M.)

Tončka ob eni od svojih botaničnih slik (Foto: L. M.)

Decembra je pri Antoniji Ivanež v Novem mestu pogosto zazvonilo pri vratih. Kar vrstijo se obiski, saj ji mnogi želijo čestitati za visok življenjski jubilej – 100 let! Tončka, kot ji vsi rečejo, je 3. decembra, na dan rojstva našega velikega pesnika Franceta Prešerna, postala stoletnica in hčerka Jožica, ki pri kateri slavljenka živi, si mora kar zapisovati v beležko, kdaj kdo pride.

Tončka je prav vseh iz srca vesela in nič ji ni težko z vsakim prisrčno poklepetati, povedati svojo življenjsko zgodbo in ugibati o receptu za tako dolgo življenje.

»Nisem si mislila kaj takega, da bom tako dolgo na svetu, kar zgodilo se je. Sem pa zelo hvaležna za tako starost in za vse dobro, kar se mi je zgodilo,« pravi stoletnica, ki se še neverjetno dobro drži. Večjih zdravstvenih težav nima, čeprav ima nekaj tablet kot vsi starostniki in pri hoji si malce pomaga s palico. Sicer pa je še neverjetno bistra, korajžna, vesela in zgovorna.

Tončka živi samostojno v spodnjem delu hčerine hiše. Še vsak dan se sama zjutraj uredi, pripravi zajtrk, za kosilo poskrbi hčerka. »Kaj dosti delati ne morem več. Veliko berem časopise, revije, Sveto pismo. Tudi televizijo spremljam, tako da sem o vsem na tekočem,« pove. Še pred nekaj leti je Tončka vozila avtomobil – izpit je naredila šele kot upokojenka in še se spominja svojega prvega zelenega fička. Sicer si je vedno želela imeti motor.

Rada se lepo uredi in hčerka pove, da je pred glavnim družinskim slavjem v gostilni imela doma kar mini modno revijo. »Za sto let pa že velja premisliti, kaj obleči, kajne?« se nasmeje slavljenka Tončka, in ko opazim vijoličasto nalakirane nohte, pove: »Hčerka me je našminkala, prvič v življenju prav za 100. rojstni dan. Ja, tudi pri teh letih je še vedno lahko kaj prvič, ne?«

SKROMNO OD OTROŠTVA

A da ne bo kakega napačnega vtisa – Tončka Ivanež je zelo preprosta ženska. Bila je kmečki otrok in je vse življenje živela zelo skromno. Od otroških let je tolkla revščino in morala trdo delati.

Rodila se je kot predzadnja od sedmih otrok v dninarski družini v Gabrju pri Brusnicah. V osnovno šolo je hodila v Gabrje, po končanem 4. razredu pa se je poskusila izšolati za pletiljo v šoli v Trebnjem. A začetek druge svetovne vojne je to prekinil.

Med vojno se je z vso družino dejavno vključila v narodnoosvobodilno gibanje: kar štirje bratje so odšli v partizane – trije so padli, eden pa je kot invalid prišel domov – in tudi sama je partizanom nosila hrano in pomagala po svojih močeh. Doživela je razna zaslišanja, tudi pretepanja domobrancev, se spominja.

Povojna leta je preživela na Štajerskem, kjer je pet let kmetovala, potem pa je odšla v šolo za trgovce v Dobrno. Delala je v Mariboru, Selcah, Rušah, ko je zbolela mama, pa ji je brez pomisleka prišla pomagat domov v Gabrje. Ko se je stanje izboljšalo, je spet iskala novo službo in se odločila za Rudnik Kočevje.

VELIKO SLUŽB

»Delala sem v separaciji – ločevala sem premog od nekoristnih snovi,« pripoveduje stoletnica, ki je v Kočevju spoznala moža Jožeta. Poročila sta se, a zveza se ni obnesla, tako da sta se po nekaj letih ločila. »Najbolj mi je bilo hudo, da bo hčerka Jožica rasla brez očeta,« pravi Tončka, ki je s hčerko nato prišla domov v Gabrje, kasneje pa sta stanovali v Novem mestu in se veliko selili.

Tončki nobeno delo ni bilo pretežko. Nekaj časa je delala v mesariji in kot perica, v mlekarni, nato pa se je zaposlila v novomeški tovarni zdravil Krka in okrog 25 let delala v tabletnem oddelku v pakirnici. Pri 50 letih se je invalidsko upokojila, kar pomeni, da je že pol življenja upokojenka!

ČESTITKA COLARIČA

Zato je bila Tončka v teh dneh močno ganjena, ko so se je ob visokem jubileju še vedno spomnili v njenem podjetju in je prejela čestitko prvega moža Krke Jožeta Colariča, prinesli so ji tudi čudovit šopek in košaro priboljškov.

Deležna je bila še mnogih presenečenj. Na praznovanju v družinskem in prijateljskem krogu v gostilni so jo na primer presenetili folklorniki društva Kres in jo razveselili s plesom in petjem, kar je Tončki še posebej ljubo. Vrsto let je namreč prepevala drugi sopran v pevskem zboru DU Novo mesto in obožuje ljudsko pesem. Nanjo ob stoletnici niso pozabili v Mestni občini Novo mesto, ZZB NOB, KORK Žabja vas, KS Žabja vas in tudi v njeni rojstni Krajevni skupnosti Gabrje ne. Čestital ji je celo evangelijski pastor dr. Daniel Brkič, saj je Tončki v življenju še kako pomagala tudi vera in je vsa leta rada hodila k maši.

TUDI UMETNICA

Spomnili so se je tudi literarni prijatelji iz sekcije Snovanja DU Novo mesto, katerega najstarejša članica je prav Tončka. Kljub zelo skromni šolski izobrazbi je v njej ves čas tlela ustvarjalna žilica, ki pa je dolgo ni znala udejanjiti.

Pesnila je od mladosti, a pesmi so žal ostajale le v njeni glavi, ne na papirju. Prve zapise, zgodbe iz svojega življenja, je leta 2003 objavila v knjigi Moje življenje, pesmi pa je začela zapisovati šele na prigovarjanje pesnice Vide Brest. Nikoli ne bo pozabila veselja ob prvih objavah, tudi v Dolenjskem listu! Pesniško zbirko z naslovom Pesmi je izdala leta 2016, sicer pa je svoje zadnje pisanje objavljala v zbornikih Snovanja. Njeni pogosti motivi so domoljubje, vera, zavezanost družini, občutenje narave, nekaj je tudi razpoloženjskih in prigodniških pesmi.

Za ilustracije v knjigi je Tončka poskrbela kar sama – s svojimi posebnimi botaničnimi slikami, kar je tudi bil njen hobi. Izdelovala jih je iz suhega cvetja, listkov, semen in podobnega.

Kot samoukinja je še do nedavnega rada zaigrala na harmoniko, zdaj ji je postala pretežka. A na orglice še zmore in ob slovesu je tudi mene razveselila s pesmijo Mi se imamo radi. In s tem je povedala, kaj je v življenju najpomembnejše!

Članek je bil objavljen v decembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj