Kje se je izgubila socialna pravičnost?

18.2.2024 | 10:00

Skrajni čas je, da začnemo z močnim glasom ozaveščati družbo o problemih, ki tarejo ves svet. O revščini, brezposelnosti, neenakosti med spoloma in posledično s tem socialne izključenosti. Vse te pravice nam pripadajo in so osnova na kateri temeljita enakost in solidarnost.

Pod okriljem OZN se odvijajo mnoge akcije, da bi spodbudile več dialoga md članicami, mladimi, raznimi socialnimi partnerji, civilno družbo, odpraviti neenakost, rešiti spore če obstajajo. Še vedno je veliko priložnosti, da bi se izboljšale življenjske razmere za vse s posebnim poudarkom predvsem na zelenem gospodarstvu in pa na mladih, ki morajo postati aktiven partner pri dialogu. Do sedaj so bili nekako odrinjeni, njihov glas ni bilo slišati.

Nekateri vztrajno trdijo, da smo vsi enaki, kaj bi pa sploh hoteli imeti, toda mar je res tako? Smo res vsi enaki? Poglejmo samo primer COVID-19. Nismo bili enaki pri dostopu digitalne infrastrukture, vplivalo je, da mnogi zaposleni doma tega niso mogli opravljati, da ne govorimo o šolanju. Malo si poglejmo podeželje, samo med različnimi generacijami in po različnih geografskih območjih je bilo to omogočeno, kjer je bil dostop digitalne infrastrukture.

Na vse te razlike nas opominja socialna pravičnost.

Generalna skupščina Združenih narodov je 20. februar razglasila za SVETOVNI DAN SOCIALNE PRAVIČNOSTI. Pomembno je, da bi prišlo do politične odločitve, da se družbeno bogastvo prerazporedi vsem tistim, ki so rojeni v revščini ali rojeni že bolni, ženskam in temnopoltim. Ni vedno pravično, v kakšni družini se rodiš, zato potrebujemo državo, ki zagotavlja in ohranja socialno pravičnost.

Socialna pravičnost najbolj ogroža mlade, nato ženske in moške nad 55 let, kronično bolne ljudi in tiste z gibalnimi ovirami. Za vse te bi morala država poskrbeti, ustanoviti institucije, ki bi jo na to opozarjale, in iskati načine za pomoč, skratka, biti bi morale povezane in skupno iskati način za prerazporeditev družbenega bogastva za vse najbolj potrebne.

Tako pa tisti, ki so v revščini, po navadi nimajo načina, da bi se iz izkopali iz nje brez pomoči, ženske so že tako zgodovinsko neenakopravne in redke so, ki si upajo povzdigniti glas in se boriti za socialno pravičnost, gibalno ovirane pa se odpravijo z neko malenkostjo, ki jim prav nič ne pomaga. Poleg tega na vsakem koraku srečamo kršitve delovnih pravic, ne moremo jih izkoreniniti, ker tukaj delujejo dobre zveze. Pri vseh teh problemih, pri socialni nepravičnosti, pa se še bolj povečuje alkoholizem, več je samomorov in vedno manj otrok, ki bi lahko rasli v zdravi družini. Pogosto slišiš, da ljudje rečejo za nekega problematičnega otroka, da ni nič čudnega, saj je iz take družine, nihče pa ne pomisli, da je to krivda vseh tistih, ki trdno stiskajo k sebi družbeno bogastvo, namesto da bi ga prerazporedili takim družinam, verjetno bi bilo manj problematičnih otrok, če bi izšel iz normalne, zdrave družine.

Na svetovni dan socialne pravičnosti se spomnimo na to.

E. C.