DL: Portret tedna - Andrej Hudoklin

25.5.2024 | 17:00

Pride čas v življenju, ko človek lahko pritisne na zavoro in upočasni ritem. Da je zanj prišel ta čas, pravi pred kratkim upokojeni naravovarstvenik Andrej Hudoklin, med drugim avtor velike večine besedil in fotografij v rubriki Naša naravna dediščina, ki v Dolenjskem listu izhaja že štiriindvajseto leto. »Moja težava je, da se ukvarjam s preveč stvarmi, da begam in se ne morem eni povsem posvetiti,« pravi, čeprav tisti, ki ga dobro poznajo in z njim sodelujejo, tega ne občutijo, saj je vsaka stvar, ki se je Andrej loti, narejena, tako kot mora biti.

Zdaj, ko mu ni treba več vsak dan hoditi v službo, ki zanj nikoli ni bila služba, ampak način življenja, se lahko še bolj posveti vsem drugim stvarem, ki se jim je posvečal večji del življenja. Teh pa ni malo, komaj jih našteje, ne da bi katero pozabil: ornitologija oziroma opazovanje ptic, fotografija, jamarstvo, reševanje netopirjev, polharstvo, čebelarstvo, kiparjenje oziroma ustvarjanje iz dolenjskega kamna pa raziskovanje Kočevskega roga in še in še. Na vseh področjih sodeluje v društvih, marsikatera je vodil tudi kot predsednik, povsod ima srčne prijatelje, s katerimi se druži in veliko pogovarja.

Andrej je rojen čisto ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. Je rojen Topličan, čeprav je do desetega leta živel na Uršnih selih, kjer so imeli njegovi v najemu gostilno. Gostilne so bile takrat središče vaškega družabnega življenja. V njihovo gostilno so prihajali ljudje iz bližnjih vasi, iz Sušic, Dobindola, Verduna, Laz in Ljubna pa furmani, saj je bila cesta skozi Uršna sela pomembna povezava med Belo krajino in Dolenjsko. Rad je poslušal njihove zgodbe, včasih tudi skrit pod mizo. Bile so to vaške čenče pa tudi zgodbe iz partizanskih časov, saj so bili spomini nanje med ljudmi takrat še zelo sveži. Vsaj tako kot gostilniške zgodbe pa ga je že kot dečka prevzela narava, gozd, gmajna in potok.

Morda so prav dnevi, preživeti na prostem, v njem vzbudili vedoželjnost in spodbudili odločitev, da se po maturi na novomeški gimnaziji odloči za študij biologije. Mikali sta ga tudi geografija in geologija, a je lahko kot dobitnik Krkine nagrade za študij biologije dobil Krkino štipendijo in je bila tako odločitev lažja. Ob koncu študija je dobil še svojo drugo Krkino nagrado in pripravništvo v Krkinem inštitutu na oddelku za toksikologijo, kjer je sodeloval pri testiranju zdravil na živalih. Med študijem pa je dihal na polno – vodil mladinski klub v Dolenjskih Toplicah in organiziral številne koncerte in druge prireditve, skupaj s prijatelji oživil novomeški jamarski klub, planinaril in se poizkusil v alpinizmu … Diplomiral je iz jamske favne, najbolj so ga zanimale človeške ribice in tudi netopirji.

A v Krki ni dolgo zdržal. V delu, ki ga je opravljal, se nekako ni našel. Ko je videl razpis, da na tedanjem še precej novem Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine iščejo nekoga za nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu, se je prijavil, čeprav so mu ponujali le zaposlitev za določen čas. Na koncu se je izkazalo, da je določen čas pomenilo do upokojitve. Varstvo habitatov ogroženih vrst je bilo središče njegove pozornosti ves čas njegovega službovanja na zavodu. S sodelavci je na tem področju oral ledino. Velike spremembe so se zgodile v tem času in na začetku nepredstavljivo je danes nekaj, kar se nam vsem zdi samoumevno. S svojo izjemno širino na naravovarstvenem področju je Andrej Hudoklin prispeval tudi pomemben delež pri določanju območij Nature 2000, ki je eno ključnih in najučinkovitejših orodij varstva narave v Evropski uniji.

Še neomenjeno pomembno področje njegovega delovanja je publicistika. Smisel za pripovedovanje in pisanje je šel pri njem z roko v roki z izjemno strokovno širino in globino. Zavedajoč se, da je promocija eno najpomembnejših področij naravovarstva, je objavljal v številnih časopisih in revijah, med drugim tudi v Sobotni prilogi Dela, Proteusu in Gei ter ves čas v Dolenjskem listu. Urejal je tudi številne zbornike in publikacije. Kot avtor je sodeloval pri ustvarjanju naravoslovnih filmov za RTV Slovenija, v katerih je med drugim predstavljal človeško ribico, polhe, bobre, Krakovski gozd in drugo.

Trenutno ima polno dela z gledališčem, ki mu je zvest že iz mladosti, z začetki priprave nove predstave svojega topliškega Vesel teatra. Tudi gledališče je ena izmed številnih dejavnosti, v katerih se razdaja Andrej Hudoklin in jih misli postopoma potisniti na stran. Odločil se je, da bo temu namenil eno olimpijado, štiriletje. Pravi, da bo potem ostal zvest le še čebelarstvu in družini – ženi Jelki in otrokoma, ki sta že zapustila domače gnezdo, a so ostali zelo povezani. Čeprav mu tega, da bo pozabil na svoje ptice, jame, netopirje, gledališčnike in dolenjski kamen, ne gre verjeti.

Članek je bil objavljen v marčevski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar